PVC proti PET proti polikarbonatu: tri primerjave, kjer PVC izgubi

PVC je pravi odgovor pogosteje kot kateri koli drug material v tem obsegu. Ni vsakič pravi odgovor.

Večina člankov v tem obsegu trdi, da je PVC pravi odgovor. Ta naredi nasprotno, na treh točno določenih mestih, s številkami.

Razlog ni skromnost. Dobavitelj, ki vedno priporoča samo svoj material, ne svetuje, in kupci to vedo. Obstajajo aplikacije, kjer je PVC preprosto napačen substrat, kjer ga nobena izbira razreda ne bo rešila in kjer tako zgodnja beseda vsem prihrani eno leto prepiranja o izdelku, ki nikoli ne bo deloval.

Tri od teh aplikacij so zajete tukaj. Vse tri izhajajo iz tega, kaj PVC dejansko je, kar je opisano v našem vodnikukaj je pravzaprav v PVC plošči. Nobenega od njih ni mogoče z inženiringom odstraniti.

PVC pride v večino pogovorov o nabavi kot domnevni odgovor. Je poceni, na voljo, se dobro obdeluje in zdrži na prostem. Vse te stvari so resnične in zato prevladuje pri gradbenih izdelkih.

Težava pri privzetku je, da se neha preverjati. Material je izbran, ker je bil izbran zadnjič, vprašanje, ali je najboljši, pa se nikoli ne zastavi. Ko gre projekt narobe, se napaka običajno pripiše dobavitelju ali seriji, medtem ko je bila resnična težava v tem, da je bil od začetka potreben drugačen polimer.

Konkurenta sta PET in polikarbonat. Ne eno ne drugo ni eksotika. Oba sta osnovna materiala, oba sta široko dostopna in oba odločilno premagata PVC v določenih aplikacijah. Primerjava z njimi je uporabnejša kot primerjava z akrilom ali ACM, saj sta to materiala, ki ju bo kupec najverjetneje ponudil namesto tega.

To je primerjava, pri kateri PVC najodločneje izgubi in je tudi največkrat napačno opisana.

Običajno okvirjanje je, da je PVC težko reciklirati. To je res, vendar zgreši bistvo. PET ima pristno zaprto zanko recikliranja, pri čemer se material iz zbranih plastenk vrača v nove plastenke. PVC nima ekvivalenta v velikem obsegu in njegove stopnje predelave so nizke. Toda ostrejša težava ni predelava PVC-ja. To je tisto, kar PVC naredi vsem drugim.

PET se obdeluje pri temperaturah, ki so dovolj visoke, da razgradijo PVC. Ko je v toku recikliranja PET prisotna kontaminacija s PVC, ta razpade in sprosti vodikov klorid, ki napade sam PET, spremeni njegove lastnosti in razjeda predelovalno opremo. Posledica tega je, da predelovalci obravnavajo PVC kot onesnaževalec, ki ga je treba odkriti in zavrniti, in ne kot material, ki ga je treba obnoviti, sprejemljiva frakcija pa je zelo majhna.

Lastno recikliranje PVC-ja ni nič. Okenski profili in cevi se predelujejo po uveljavljenih shemah na več trgih, ker gre za velike, enotne in prepoznavne tokove. Kar ne obstaja, je primerljiva pot za mešani ali kontaminirani PVC, stari stabilizatorski sistemi v starejših materialih pa to še dodatno zapletajo. Vprašanje stabilizatorja in zakaj se razlikuje glede na trg, je zajeto v našem člankusvinčev in kalcij-cink stabilizatorski sistemi.

Dolga življenjska doba odloži vprašanje recikliranja. Nanj ne odgovori in vse pogosteje se vprašanje postavlja pri specifikaciji namesto pri odlaganju.

Razlog je klor, in to je del, ki ga ni mogoče odstraniti. Klor je po masi približno polovica PVC-ja. Prisoten je v vseh razredih, na vseh cenovnih točkah, pri vsakem dobavitelju. Nobena sprememba formulacije ga ne odstrani, kar pomeni, da noben razred PVC ni brez zgoraj opisanega tveganja kontaminacije.

Zaradi tega gre za strukturno izgubo in ne za izgubo zmogljivosti. Kjer ima projekt cilje reciklirane vsebine, razširjene obveznosti proizvajalca ali dobavno verigo, ki že izvaja tok predelave PET ali poliolefina, je PVC napačen material in ni njegove različice, ki bi postala prava. Širše vprašanje o tem, kaj dejansko pomenijo trditve o recikliranju PVC materiala, je zajeto v našem prispevkuali je PVC gradbeni material mogoče reciklirati, terenske metode za preverjanje reciklirane vsebine v dostavljenem listu pa so navedene v našem vodniku zareciklirana vsebina v PVC foliji.

Polikarbonat je material, ki ga je treba premagati glede žilavosti in v večini primerjav mu ni blizu.

Objavljene vrednosti udarca z zarezami za nespremenjeni trdi PVC so v nizkih desetinah joulov na meter. Polikarbonat sedi od nekaj sto do okoli devetsto, odvisno od stopnje in preskusnih pogojev. To je približno velikostni red in je dovolj velika vrzel, da preživi kakršno koli razumno razliko v preskusni metodi.

Vrstica-z nizkimi temperaturami je vredna pozornosti. Udarno{2}}modificiran PVC dobro ohranja svojo žilavost, dokler ne doseže prehodne temperature, ki jo nastavi modifikacijski sistem, nato pa jo nenadoma izgubi. To vedenje in zakaj so neuspehi videti nenadni, je zajeto v našem člankukrhkost v hladnem{0}}vremenu PVC plošče. Polikarbonat nima enake pečine. Ostane trden precej pod temperaturami, pri katerih PVC postane steklast in nagnjen k razbitju.

Temperatura pripoveduje podobno zgodbo. Trdi PVC se pod obremenitvijo upogiba nekje za sedemdeset stopinj. Polikarbonat obvlada približno dvakrat več. Za vse, kar mora obdržati svojo obliko v vročih pogojih ali prenesti udarce, ko je vroče, izbira ni blizu.

Kadar mora komponenta absorbirati udarce ali obdržati svojo obliko pod vročino, se o izbiri materiala odločijo pred kakršno koli razpravo o stroških.

Polikarbonat ni brez slabosti, ki so pomembne pri delu na prostem. Pod izpostavljenostjo ultravijoličnemu sevanju porumeni, razen če ima zaščitno prevleko, napadejo pa ga alkalije, zaradi česar je izključen iz več kemičnih okolij, kjer je PVC primeren. Prav tako se lažje praska, kot nakazuje njegova cena. Ta opozorila ne spremenijo sklepa o vplivu in temperaturi, vendar pojasnjujejo, zakaj polikarbonat ni preprosto boljši material, ki bi ga povsod nadomestili.

Ne, ne v debelinah, v katerih so izdelani gradbeni izdelki.

Ta odgovor ljudi preseneti, saj je tanka PVC folija resnično prozorna in se uporablja v embalaži. Zmeda izvira iz predpostavke, da lastnina narašča. Ne gre. Čistost v polimeru je odvisna od tega, kako enakomerno svetloba prehaja skozenj, in vse v materialu, ki se v lomnem količniku razlikuje od okoliške matrice, bo to svetlobo razpršilo.

PVC gradbeni proizvod potrebuje stabilizatorje za toplotno obdelavo, modifikatorje udarnosti za žilavost, maziva za ekstruzijo in običajno pigment za videz. Vsaka od teh je ločena faza, razpršena skozi polimer, in vsaka razprši svetlobo. V tankem filmu je razmeroma malo sipanja vzdolž svetlobne poti. V večmilimetrski plošči jih je veliko, kumulativni učinek pa je motnost.

Motnost pri debelini ni omejitev kakovosti izdelave. Je posledica paketa dodatkov, ki ga izdelek potrebuje za delovanje na prostem.

Praktični preizkus je preprost. Če je treba aplikacijo pregledati, je PVC napačen substrat in odločitev je med drugima dvema. Če mora biti samo videti čist in dosleden, PVC to naredi popolnoma dobro za delček cene.

Izgube redko prihajajo ena za drugo. Aplikacije, kjer je PVC resnično napačen odgovor, so običajno tiste, kjer se dve ali tri od teh zahtev pojavljajo skupaj.

Aplikacije, pri katerih je PVC pravilen odgovor, so običajno tiste, kjer je obvezujoča omejitev trajnost, kemična odpornost ali cena, ne pa videz ali obnovitev.

Po priznanju treh primerjav je vredno biti enako jasen tudi glede druge strani, saj nobena od treh alternativ ni splošna izboljšava.

Ognjena zmogljivost je druga očitna zmaga in jo je vredno razložiti, ne pa preprosto trditi. PVC je sam po sebi -zaradi vsebnosti klora. To je nenavadno med osnovnimi polimeri in to je razlog, da ima PVC položaj v aplikacijah z požarnimi zahtevami, ki bi sicer veljale za poliolefine. Naš del naprejprimerjave substratov znakovpokriva, kjer je to pomembno, v primerjavi z drugimi listnimi materiali.

To dejstvo je najbolj pošten povzetek razpoložljivega gradiva. Prednosti PVC-ja in njegova glavna odgovornost izhajajo iz istega atoma, zato treh porazov v tem članku ni mogoče izničiti, medtem ko so zmage obdržane. Dobavitelj, ki trdi drugače, bodisi opisuje drug polimer ali pa o njem ni dobro premislil.

Praktična metoda je identificirati zavezujočo omejitev, preden se razpravlja o čemer koli drugem.

Vsaka aplikacija ima eno zahtevo, ki, če ni izpolnjena, naredi izdelek brez vrednosti. Vse ostalo je prednost. Ugotovite, katera je, in pomembno vprašanje bo pogosto odgovorilo samo, ne da bi bilo treba primerjati tabele.

Kadar noben od teh štirih ne velja, je PVC običajno pravilen in ekonomičen odgovor, preostanek te serije pa obstaja, da bi ga pravilno določil. Pomembna je razlika med materialom, ki ni primeren za določeno uporabo, in materialom, ki je na splošno slaba izbira. PVC ni drugi. Občasno je prvi in ​​vedeti, kdaj je bolj koristno kot biti prepričan, da nikoli ni.

Za večino aplikacij v tem obsegu se odločamo glede na ceno, vzdržljivost in kemično odpornost. V tem PVC ne izgubi ničesar.

Razlog, da to zapišem, je, da je obratna situacija pogosta in draga. Kupec izbere PET ali polikarbonat, misleč, da gre za splošno nadgradnjo, nato pa odkrije, da material na prostem porumeni ali poči v alkalnem okolju ali pa stane štirikrat več, kot je potrebno za delo. Vsak polimer je najboljši odgovor na različno vprašanje in edina prava napaka, ki je na voljo, je namerno odgovoriti na napačno.