ThePVC stropzraste spomladi in je videti brezhibno - ravno, tesno, vsak spoj zaprt. Nato pride prvi vročinski val in na sredini sobe se pojavi valovanje. Do jeseni se je v bližini stene odprl šiv.

Monter vztraja, da so bile plošče ravne. Prav ima. Preselili so se.

Večina napak na stropu ni odkrita pri namestitvi. Odkrijejo jih tri ali štiri mesece pozneje, potem ko je soba doživela popoln nihaj temperature, lastnik pa nekega dne pogleda navzgor in najde val na nekdaj ravni površini.

Instinkt je kriv material. Plošče so morale biti deformirane, poceni ali slabo izdelane. Toda plošče so bile ravne, ko so šle navzgor, in še vedno bi bile ravne, če bi strop dobil eno stvar, ki je nikoli ni imel: prostor za premikanje.

Plošče niso spodletele. Soba je postala toplejša.

Kar je videti kot materialna napaka, je običajno fizikalna težava, ki nosi stropno površino – in fizika je enostavnejša, kot si večina inštalaterjev kdaj prizna.

Ravni, tesen strop spomladi še ni dokaz dobre namestitve - morda gre le za strop, ki še ni dočakal poletja.

Vsak material se razširi, ko se segreje, in skrči, ko se ohladi. Ločuje ju, koliko, PVC pa je blizu vrha tega seznama.

Razlog je zakopan v strukturi materiala. PVC je termoplast: dolga veriga molekul, ki se drži skupaj dovolj ohlapno, da zaradi toplote celoten sklop bolj vibrira, se bolj odmakne in zavzame več prostora. Nasprotno pa je les trda naravna struktura, ki se komaj premika. Jeklo je gosto in urejeno ter še bolje drži svojo obliko.

To ni napaka PVC-ja. Preprosto tako se material obnaša in je predvidljiv, merljiv in popolnoma obvladljiv – če je instalacija zasnovana okoli tega. Težave se začnejo, ko se s stropom ravna, kot da je narejen iz nečesa, kar se ne premika, in so plošče zaklenjene na mestu in nimajo kam iti.

PVC plošča ni šibka. Preprosto je živ, v smislu, da ga vsaka stopinja temperaturne spremembe nekoliko poveča ali skrči. Namestitev, ki to pozabi, je tista, ki ne uspe.

Če se PVC toliko premika, zakaj je strop tisto mesto, kjer ga vsi pozabijo? Zaradi treh navad, ki se zarotijo ​​proti materialnemu.

Strop je najbolj vroča površina v prostoru.Topel zrak se dviga, zato strop doživlja največja temperaturna nihanja od katere koli površine v prostoru. V prostoru pod vročo streho se lahko prostor nad stropom segreje daleč nad bivalno temperaturo spodaj, plošče pa občutijo vsako stopinjo.

Talne vrzeli so splošno znane; stropne vrzeli niso.Vprašajte katerega koli monterja o dilatacijskih režah pod tlemi in takoj vam bodo pojasnili - tla se premikajo, zato pustite obodno režo. Vprašajte o stropu in pogovor potihne. Ista fizika, ena površina višje in nenadoma pravilo izhlapi.

Delo nad glavo nagrajuje tesnost.Inštalater, ki dela nad njihovimi glavami, želi, da so plošče videti zaprte, splaknjene in dokončane prav zdaj, ker je to tisto, kar stranka vidi in plača. Zapuščanje vrzeli se zdi kot zapuščanje napake. Tako se plošče močno udarijo ob steno, pritrdijo in pohvalijo, da izgledajo popolno – dokler se temperatura ne spremeni.

Tri navade, en rezultat: površina v prostoru, ki se najbolj premika, je najverjetneje nameščena brez prostora za premikanje.

Topli, vlažni prostori nad višino glave – točni pogoji, zaradi katerih se PVC plošče najbolj premikajo.

Ko PVC plošča nima kam iti, gibanje ne izgine. Preusmerjen je na najšibkejše razpoložljivo mesto, strop pa vam natančno pove, kje je to.

Poletni neuspeh je bolj dramatičen od obeh. Razširitev se ne izniči sama od sebe; potiska. Vsaka plošča, ki raste ob steni, ki je ne more premakniti, pritiska na svojo sosedo in združena sila mora nekam iti. Ker so robovi ujeti, sredina pa ne, se sredina dvigne - klasično valovanje, ki teče po stropu, dolg nežen lok, ki se je pojavil v tednu vročega vremena.

Predstavljajte si to kot vlak, ki nima kam teči. Če se vsak nosilec razširi proti odbojnikom na obeh koncih, je edino mesto, kamor lahko gre dodatna dolžina, navzgor. Stropna plošča, ujeta ob steno, naredi popolnoma isto stvar in val, ki ga vrže, ni napaka v plastiki - plastika počne, kar ji je naročila fizika, v edini smeri, ki ostane odprta.

Zimska okvara je tišja, a enako resnična. Ko se plošče skrčijo, se odmaknejo od sten in druga od druge, odprejo šive in razkrijejo temno režo zadaj. Thedilatacijske reže in razmik sponkki bi morala absorbirati to gibanje, ni bilo nikoli tam, zato je gibanje namesto tega izklesalo svoj prostor.

Poletje potiska sredino navzgor; zima vleče po šivih. Oba sledita nazaj do iste manjkajoče vrzeli.

Popravek ni zapleten. Gibanje mora nekam iti, zato ga mora instalacija nekam dati - in nato skriti dokaze.

Pustite obodno vrzel.Plošče se ne smejo nikoli dotikati stene. Majhna vrzel okoli celotne sobe, prekrita z obrobo ali robom, daje celotnemu polju prostor za širjenje in krčenje, ne da bi karkoli pritiskalo. Kot grobo pravilo dovolite pol milimetra do milimetra gibanja na meter plošče za vsakih deset stopinj temperaturne spremembe in velikost vrzeli za najslabše nihanje v prostoru.

Pustite, da plošče drsijo.Pritrdilni sistem mora držati plošče navzgor, ne da bi jih togo zaskočil. Sponke in kanali, ki omogočajo rahlo drsenje plošče, ko raste in se krči, so razlika med stropom, ki se upogne, in tistim, ki se bori sam s seboj.

Razbijte velika polja.Dolg, neprekinjen potek stropa je najbolj ranljiv, saj se celotno gibanje sešteva po celotni dolžini. V velikih prostorih je treba polje razdeliti na manjše odseke z vmesnimi gibljivimi spoji, tako da noben posamezen potek nikoli ne nabere dovolj razširitve za lok.

Nič od tega ni prikazano v končnem rezultatu. Obroba skrije obodno režo, sponke ostanejo nevidne, strop pa je še vedno videti tesen in popoln. Edina razlika je v tem, da šest mesecev pozneje še vedno izgleda enako. Za vsako sobo si oglejte, kako se ta pravila izvajajo v praksi - vključno zzaporedje letev, sponk in rež v resnični namestitvi- vrzel je vedno tisti del, ki loči strop, ki traja, od stropa, ki čaka na poletje.

Reža je tam, za obrobo ni vidna in opravlja svoje tiho delo vse leto.

Obstaja skušnjava, ko se strop upogne ali se odpre šiv, da bi iskali nekaj, kar ni uspelo. Toda strop iz PVC-ja, ki se premika, ni bil nikoli zlomljen – delal je natanko to, kar naj bi material naredil. Napaka je pripadala inštalaciji, ki se je pretvarjala, da se gibanje ne bo zgodilo.

Najboljši strop ni tisti, ki je najtežje privijačen. Je tista, ki ji je dano malo prostora za dihanje, skrito za oblogo in dovoljeno, da se v miru širi in krči. Pustite vrzel, pustite, da plošče zdrsnejo in strop, ki ste ga postavili spomladi, bo še vedno raven, ko pride naslednje poletje - ker mu nikoli niste dali razloga, da bi se boril proti lastni naravi.