Najemnik se preseli v novo stanovanje nad nekom drugim in v enem tednu pride pritožba. Ne o glasbi, ne o glasovih. O stopinjah. Tla izgledajo popolno in se odlično obnesejo ter prenašajo vsak korak v spodnji strop.

To je najpogostejša akustična težava v stanovanjskih stavbah in je skoraj nikoli ni mogoče rešiti z zamenjavo talne obloge. ThePaleta talnih oblog SPCje izdelek s togim jedrom, toga jedra pa učinkovito prenašajo udarce. Tisto, kar spremeni rezultat, je montaža pod in okoli tal, ne deska sama.

Določanje, kateri del sklopa počne kaj, je edini način za določitev tal, ki bo dejansko tiho, namesto tistega, ki nosi akustično trditev.

Akustika loči zvok, ki potuje po zraku, od zvoka, ki potuje skozi strukturo. Razlika je pomembna, ker tla nimajo skoraj nobenega vpliva na prvo, močno pa na drugo.

Zvok v zraku zaustavi masa. SPC deska ima zelo malo, zato skoraj nič ne prispeva k zmogljivosti v zraku.

Hrup v zraku je govor, televizija, glasba. Ustavi ga masa in zrakotesnost. Še-milimetrska deska SPC tehta delček teže betonske plošče ali estriha, zato katera koli talna obloga zelo malo prispeva k zmanjšanju količine v zraku. Če se pritožujemo zaradi slišanja sosedovega pogovora skozi tla, je rešitev v konstrukciji in stropu spodaj, ne v zgornji površini.

Udarni hrup so koraki, padec predmetov, premikanje pohištva. Prispe kot mehanska energija v strukturo in potuje skozi zgradbo kot vibracije in ne kot zvok v zraku. Tukaj je talna obloga pomembna in kjer lahko specifikacija resnično spremeni rezultat. Skoraj vsaka akustična pritožba glede talnih oblog je pritožba glede udarnega hrupa in skoraj vsaka trditev glede akustičnega izdelka glede talnih oblog je trditev glede udarnega hrupa.

Jedro SPC je gost kompozit iz apnenčastega prahu in PVC smole, običajno okoli dva grama na kubični centimeter. Ta gostota je glavna prodajna točka izdelka za odpornost proti vdolbinam in dimenzijsko stabilnost. To je tudi razlog, da je akustično neprizanesljiv.

Trda, gosta, dobro{0}}spojena površina prenaša udarno energijo v strukturo, namesto da bi jo absorbirala.

Pomislite, kaj se zgodi, ko peta udari ob tla. Energija mora nekam iti. Mehka površina se deformira in del energije se pretvori v toploto znotraj materiala. Toga površina se ne deformira, zato gre energija skoznjo skoraj nespremenjena in pride na podlago kot mehanski impulz. Čim gostejši in tesneje je sklop povezan, tem učinkovitejši postane prenos.

To ni napaka v SPC. To je ista lastnost, zaradi katere so tla odporna na udrtine pohištvenih nog in dovolj stabilna, da se raztezajo čez majhne nepravilnosti brez podlage iz vezanega lesa. Tla ne morejo biti istočasno toga pod nogo stola in skladna pod stopnicami. Dve zahtevi vlečeta v nasprotnih smereh in izdelek mora izbrati eno.

Posledica specifikacije je enostavna. Ker plošča ne more absorbirati udarca, se mora absorbcija zgoditi drugje v sestavu. Temu sta namenjena podloga in podloga in zato debelina plošče ni tista spremenljivka, ki določa, kako glasna so tla.

Številne deske SPC so dobavljene s tovarniško pritrjeno-podlogo iz pene IXPE. Običajno je na voljo v eni od treh debelin, kupci pa pogosto domnevajo, da najdebelejša možnost daje najtišja tla. Ta predpostavka je napol pravilna in napol draga.

Vnaprej- pritrjena blazinica zmanjša hrup udarcev in ublaži občutek pod nogami. Ne spremeni togega jedrnega poda v akustični sistem.

Blazinica deluje tako, da med togo jedro in podlago vnese tanek, skladen sloj. Energija udarca, ki doseže blazinico, se delno absorbira, preden vstopi v strukturo. En-milimetrska blazinica tega naredi zelo malo. Dva-milimetrska blazinica naredi več. Razmerje je resnično in je skromno.

Kompromis-je, da se pena stisne. Debelejša podloga pod togim jedrom omogoča, da se tla nekje premaknejo, premikanje na spojih pa je tisto, kar povzroča okvare ključavnice na klik. Dva-milimetrska blazinica na ravni, trdni podlagi je v redu. Ista podloga nad ploščo z dva-milimetrsko vdolbino se bo stisnila neenakomerno, spoj nad vdolbino pa se bo sčasoma odprl.

Obstaja tudi pogosta napaka, ki se ji je vredno izogniti. Če deske prispejo z že nameščeno podlogo, dodajanje druge podlage na mestu ni nadgradnja. Dva skladna sloja se pod obremenitvijo obnašata nepredvidljivo, rezultat pa so običajno mehka tla, ki zvenijo votlo in nastanejo vrzeli. Podloga je del sklopa, ki ga je preizkusil proizvajalec. Dodajanje k temu razveljavi vse, kar je bilo ugotovljeno s tem testiranjem.

Ista plošča SPC, položena na betonsko ploščo in na lesene tramove, povzroči dva popolnoma različna akustična rezultata. Nič glede deske se ni spremenilo.

Obodni detajl je del akustičnega sklopa. Tla, ki se dotikajo stene, v celoti obidejo podlago.

Betonska plošča je težka in toga ter slabo absorbira udarno energijo, vendar jo počasi prenaša. Lesena talna konstrukcija je lažja in bolj fleksibilna ter se drugače odziva na udarce. Plavajoča tla nad enim in drugim se obnašajo kot sistem in učinkovitosti sistema ni mogoče predvideti zgolj na podlagi površinskega materiala.

Izolacija perimetra je del, ki ga preskočimo in je najpomembnejši. Plavajoči pod naj bi bil izoliran od sten in od vsakega fiksnega elementa, s katerim se sreča. Če so deske tesno potisnjene v kot ali če je letev privita skozi tla, udarna energija preide okoli podlage in naravnost v konstrukcijo. Podloga je še vedno tam. Preprosto se ga zaobide.

Zato se akustične napake na novih tleh tako pogosto pripišejo podrobnostim in ne materialu. Vratni prag, ki premosti vrzel med dvema sobama, kuhinjski otok, pritrjen skozi deske, cev radiatorja, ki poteka skozi brez izolacije. Vsaka od njih je trda povezava in vsaka izniči precejšnjo količino dela, opravljenega drugje.

Podložne akustične trditve so običajno izražene z eno številko. Razumevanje tega, kar ta slika opisuje, je razlika med specifikacijo in upanjem.

Laboratorijska številka opisuje podlago. Figura na polju opisuje zgradbo. Specifikacije so običajno napisane glede na prvo in ocenjene glede na drugo.

Vrednost delta Lw se izmeri na referenčnih tleh v laboratoriju, pri čemer je podlaga nameščena točno tako, kot je določil proizvajalec. Pove vam, kaj podlaga prispeva v idealnih pogojih. Ne pove, kaj bo dokončano stanovanje doseglo, ker je to odvisno od plošče, spodnjega stropa, bočnih poti skozi stene in kakovosti vgradnje.

Torej, ko dobavitelj navede številko zmanjšanja, so uporabna nadaljnja-vprašanja, kateremu standardu je sledil preskus, ali je bila vrednost izmerjena s predhodno pritrjeno-podlogo ali kot ločena plast in ali ista številka velja za naročeno debelino. Poročilo za dvo-milimetrsko blazinico ne opisuje eno-milimetrsko blazinico, poročilo za ločeno podlogo pa ne opisuje vnaprej-pritrjene.

Trije vzorci napak predstavljajo večino akustičnih pritožb pri inštalacijah SPC in nobeden od njih ne vključuje plošče.

Večina akustičnih okvar je posledica trde povezave nekje v sklopu in ne talnega materiala.

Prva je trda povezava, ki zaobide podlago, običajno pri pragu, fiksni omarici ali preboju cevi. Drugi je podlaga, izbrana zaradi svoje debeline in ne zaradi preizkušene učinkovitosti, ki ustvari tla, ki so na otip mehka in ne zvenijo nič tišje. Tretja je specifikacija, napisana glede na laboratorijsko številko brez upoštevanja pogojev na terenu, tako da se stavba meri glede na številko, ki je nikoli ne bi dosegla.

Vsi trije so-težave v fazi načrtovanja. Nobenega ni mogoče popraviti, ko so tla spuščena, ne da bi jih dvignili. Kar pomeni, da akustično vprašanje sodi v specifikacijo skupaj z debelino, obrabno plastjo in zaključkom, namesto da pride s prvo pritožbo iz nadstropja spodaj.

Udarni hrup je edina akustična težava, na katero lahko tla resnično vplivajo, vpliv pa ne izvira iz talne obloge same. Togo jedro prenaša; sklop absorbira. Vsaka odločitev, ki spremeni izid, je pod površjem ali na njegovem robu.

Podlogo določite glede na preizkušeno zmogljivost in ne glede na debelino, obod naj bo izoliran, tla pa obravnavajte kot sistem in ne kot izdelek. Naredite te tri stvari in stanovanje spodaj bo tiho. Alternativa je zelo dobro nadstropje in zelo nesrečen sosed.